[Rasa]i. Salparabosi, kačasta rasa

¤ Izgled
Salparabosi, kot že njihovo drugo ime Zeleni pove, so bitja, ki jih prekriva zelena luskinasta koža. Njihovo telo je zgrajeno iz kačje glave (z značilnim razširjenim vratom – kot pri kraljevi kobri), na kateri so različni simboli (salparaboška različica naših maternih znamenj). Imajo roke in noge, po katerih se premikajo pokončno, a tako premikanje poteka le počasi. Na zadku jim raste tudi dolg rep, katerega dolžina lahko doseže tudi 2 metra. Pri hitrem premikanju salparabosi potegnejo svoje noge ob strani ob rep, ter se tako, še vedno vzravnani, premikajo zavidljivo hitro samo z repom. Barva njihove kože se razprostira prek vseh odtenkov zelene barve, najredkejši pa so smaragdni odtenki, kateri so prisotni le v čistokrvnih, aristokratskih družinah.
Podobno kot vsi plazilci, imajo tudi Salparabosi dolg, preklan jezik, s katerim lahko okušajo zrak, a to nič ne zmanjšuje njihovih govorniških sposobnosti, je pa njih govor izrazito sikajoč.
Barva oči je ali krvavo rdeča ali pa strupeno zelene barve.
Ženske so se od moških razlikovale le po nekaterih obraznih potezah in postavi.

¤ Religija
Salparabosi, čeravno delujejo brezsrčno in se obnašajo v boju kakor neverniki, so v resnici v celoti in povsem predani vladarici Narave, kakor ji tudi pravijo, boginji Natalien, eni izmed dvanajsterih bogov in boginj Starega sveta, Almariena, kateri leži v temini sveta že poltretje tisočletje.
Natalien je, po izročilu, boginja, odeta v listje ter venčana z vodeno krono. Take so vsaj uporobitve v svetiščih Natalieninih. Svoji boginji štirikrat letno darujejo obilne daritve v hrani in v hudih časih celo v krvi. Templji so postavljeni na manjših vzpetinah, na katerih so zgradili okroglo ploščo premera 12 metrov, sredi katere je velikanska, okrogla miza, na kateri se daritve opravljajo.

¤ Bojni znaki
V bojni pripravljenosti in med samim bojem, se njihovi naglavni simboli (tj. znamenja) obarvajo svetleje, v stopnji, ko je adrenalin na najvišji točki, pa celo zažarijo in začno oddajati bledo svetlobo.
Edini priznani grb Salparabosov je grb njihove kraljeve družine, ki ostaja nespremenjena že iz davnine onkraj časa, še iz njihovih nekdanjih bivališč, iz katerih so bili pregnani s strani Temnega. Na grbu je na svareče oranžni podlagi uprizorjena črna strupenjača z odprtimi usti in vidnimi strupniki. Drugih znakov nimajo, poleg bojnih praporjev, na katerih pa je samo kraljevski emblem.

¤ Teritorij
Po prihodu v Alastron so dolgo vandrali po njem, dokler niso po stoletnem iskanju našli kotička, ki jim je ustrezal. Bili so to širni, neposeljeni gozdovi, na močvirnatem severovzhodu Alastrona. V spomin na njihova starodavna bivališča Silencis, so svoje novo domovanje, v katerem so kanili zaživeti v miru, v medsebojnih pogovorih imenovali kar Neo Silencis. To je močvirnat gozd, sredi katerega se nahaja depresija, katero prekriva meglena odeja do višine pol metra. Ta daje tlom občutek božanskosti, tistemu ki tod okrog hodi pa lahkotnosti. Prav v sredini te depresije, na edinem nepoplavljenem otočku, so zgradili svojo prestolnico Sorbetician, v katerem so rasla dovolj debela drevesa, da so lahko v njih izdolbli svoja značilna bivališča.

¤ Vrline
So izredni plavalci, saj je njihovo plazilsko grajeno telo prav ustvarjeno za plavanje. Poleg tega so mojstri skrivanja, tiholazenja in opazovanja v čisti temi. V temi jih lahko izdajo le svetleče oči.

¤ Bivališče
Kot je bilo že omenjeno, živijo v parabaslah. To so domovanja zgrajena V drevesih. Tovrstno bivanje jim je bilo omogočeno zavoljo velikanskih dreves v jedru Silencisa, katerih premer lahko znaša blizu, ali še več kot 10 metrov. Toda s tem, ko ga izdolbejo, drevesa ne pokončajo – z njim živijo v simbiozi. Iz odpadkov in komposta se namreč napajajo drevesne korenine. So pa drevesu s tem onemogočili nadaljnjo rast.
A vendar, nekateri si ne morejo privoščiti svoje parabasle, čeravno med njimi ni velikih socialnih razlik. Ti bivajo na prostem, vandrajoč po širnem Silencisu. Zgradili so si več domovanj, ponavadi pod zemljo, pod koreninami dreves ali v kakšni udrtini s streho. Celo leto se selijo med temi domovanji in le poredko zaidejo v Sorbetician.

¤ Oblačila & Orožja
Oblačili so se v oblačila iz naravnih materialov. Pod trdnimi trakovi iz salssirisa so imeli oblečeno tudi lahko laneno tuniko s kapuco. Barva le-te je prikazovala njegov družbeni položaj.
Salssiris je tkanina, stkana iz vlaken debel agaf, dreves rastočih v višjih predelih Silencisa, prav na gorskem robu gozda.
Njihovo najljubše orožje je nekdaj bilo lok; a v poznejših dneh so se odvrnili od rabe izključno loka, zakaj služil jim je le za boj na daljavo. Poleg lokov so najraje uporabljali dolge, ozke meče, ostre kakor britev, niso pa se upirali nobenemu orožju – v boj so šli oboroženi s čemerkoli – samo da je bilo orožje sposobno zadajati smrtne udarce.

¤ Prehrana
Pri prehrani resnično niso bili izbirčni. Jedli so vse – od mesa, do zelišč. Prav ta prehrambena pestrost jih je ubranila lakote pred drugače slabo rodovitnim in z živalmi poseljenim Silencisem.
Njihova tradicionalna jed so aqi v elissovi omaki. Gre za posebno vrsto črvov v omaki močvirskih rastlin.

¤ Zaposlitve
Pri salparabosih so moški in ženske povsem enakovredni, zato opravljajo tudi ista dela. Tako imamo moške in ženske tkalce ter kovače – in presenetljivo, pri slednjih so predstavnice ženskega spola razvile večjo spretnost kakor moški; takisto je bilo tudi pri tkalstvu, kjer pa so moški pokazali svojo spretnost. Prav ta ne razdvojenost po spolih je izdatno prispevala k njih razvoju.
Poljedelstva se ne poslužujejo, so nabiralci in lovci. Takisto pri njih ni kamnoseštva, temveč je vse iz lesa ali kovine, ki jo uvozijo iz drugih dežel. Svojih rudarjev in rudnikov nimajo, zakaj rudarstvo je zanje prenaporno – težko namreč prenašajo skalo.
Njihova trgovina se je omejila na zgolj najnujnejše stvari, kot so kovine in razni izdelki. Sami še posebej slové po trdnih oblekah iz salssirisa, tesarskih izdelkov in zvarkov, ki jih varijo iz močvirskih zeli. Prav tako so razvili poseben način kovanja, ki naredi njih meče še ostrejše – a tudi nekoliko šibkejše.
S hrano niso nikdar trgovali, zakaj za svoje potrebe so je pridelali in pridobili dovolj, viška pa niso nikdar prodajali, temveč so ga darovali v svojih rednih tromesečnih daritvah.

¤ Ureditev
Njihova ureditev je že stoletja monarhija, z absolutno oblastjo kralja, ki se že stoletja vsi imenujejo Sendlassazarji. Čeravno govorimo pri Salparabosih o spolni enakopravnosti, ni še nikdar vladala ženska, res pa je tudi, da je bila žena kralja vedno njegova najtesnejša svetovalka.
Kralju pri njegovih odločitvah ne svetuje noben svet starešine; starešine so zgolj avtoritete, ki kralju pomagajo izpolnjevati njegovo voljo.